Vse pravice pridržane © FOTOKLUB LJUBLJANA
10.05.2021
Kakšno razmerje do fenomena plesa je mogoče razbrati iz Kukec Mezkovih fotografij, pri katerih se vse bolj izpostavlja odnos med umetniškim fotografom in njegovim medijem, izbranim modelom, plesalko (Sofiya Kruglikova)? Naravno je, da oba akterja, ki se ukvarjata z različnimi izraznimi sredstvi pri tem ciklu fotografij, prenašata vanj lastne izkušnje in jih s prepletanjem vodita k poenotenju. Najprej: spontan je model, ne fotograf. Kar počne fotograf, je (poleg njegove izjemne intuicije!) rezultat dobre in preverjene nastavitve fotografskega objektiva ter razmišljanje (vizija) o končni podobi cele serije fotografij in njenem sporočilu, navdih za množico gibov, spontanost plesa in temperament dodaja (v tem primeru) model, plesalka. Mnoge variante Kukec Mezkovih fotografij njenega plesa ne kažejo le fotografovega ukvarjanja z gibanjem, ampak njegovo razumevanje praznine, prostora med stvarmi in figuro, prestanka in premora, v motiv ujetega prostora med gibom in praznino, pa tudi plesalkine tesnobe ali/in vzhičenja. Skozi tehnike sodobnega plesa izraža plešoči lik ustvarjalnost, grajeno na zavedanju lastnega telesa in prostora okoli sebe. Plesalka, ki se zaveda, da je lahko koreografinja svojega telesa, in fotograf, ki to zavedanje sprejema kot danost, delujeta sinhrono. V postavitvi pa izstopata predvsem kompozicijsko zasnovan proporcionalni red elementov in asketskost beline, ki (predvsem v abstraktnem ciklu) evocira na interpretativni okvir vzhodnjaških filozofij.
Pri iskanju odgovora na vprašanje Kako ujeti gibanje? si Janez Kukec Mezek za intimno zgodbo, ki jo pripoveduje ženska figura, ni izbral (le) lepote telesa, temveč so se njegovi posnetki osredinili na izraznost in lepoto giba. Gibanje plesalke je svobodna simbolična oblika, umetniški element, plesna kretnja, kadar posreduje ideje čustev ter različnih fizičnih in mentalnih napetosti. Spontanost kretenj (tokratnega fotografovega modela) je v plesnem gibanju iluzija, ki poetično ujeta v fotografov objektiv tke sanje. Že od začetka se plesalkin obraz (hkrati s celo postavo) vse bolj izmika realni podobi, a je v držah teh, realnemu pogledu vse bolj izmikajočih se gibov, še navzoče njeno psihično stanje. Z ustvarjanjem gibalnih oblik izraža iz vsakdanjosti posplošene oblike čustvovanj, občutenj, odnosov, ki skupaj z navidezno dinamično podobo postanejo simboli. V procesu abstrahiranja se razvije splošen simboličen pomen, ki ima lahko vrednost umetniškega sporočila. Ko se gibi izvajajo v sklopu celotne plesne kompozicije, to velja za plesalko, ko je to kreativno gibanje za vedno ujeto v posnetek, pa za fotografa.
Tatjana Pregl Kobe
12.04.2024
Vse pravice pridržane © FOTOKLUB LJUBLJANA
Spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje
Z brskanjem po naši spletni strani se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke, ki so namenjeni vaši boljši uporabniški izkušnji na naši spletni strani. Za lastne potrebe analitike uporabljamo Google Analytics, ki v ta namen namesti piškotke (izbriši GA piškotke). Več o piškotkih.