Maja Šivec - Doma na prostem

08.12.2020

Za marsikoga je jesen najljubši letni čas. Otroci tekajo po gozdu in nabirajo kostanje. Mladi zrejo v pisane krošnje in dihajo obljubo čarobnih barv. Starejšim so všeč̌ tudi gole veje in s hvaležnostjo gledajo mrtvo listje pod svojimi nogami, ki še hodijo skozi čas ... Ampak za ljudi, ki nimajo strehe nad glavo, je prihajajoči novembrski mraz najhujši sovražnik.

Z razstavo fotografij Dom na prostem Maja Šivec opozarja na brezdomstvo, ki ga doživlja vse več̌ ljudi tudi pri nas v Sloveniji, še posebej v času epidemije zaradi korona virusa. Serija izbranih fotografij je subjektivna umetniška obdelava te občutljive tematike in pomemben prispevek k razumevanju ljudi brez strehe nad glavo. Seveda ni prva, ki osvetljuje zgodbe posameznikov z bridkimi življenjskimi usodami, ob katerih se stisne srce in vzbudi usmiljenje. Marsikdo brezdomce obsoja, naj se že spravijo delat, a ob tem niti ne pomisli, da si lakote, izgube človeškega dostojanstva in spanja pod milim nebom v vseh vremenskih neprilikah niso izbrali sami, ampak so jih v to pahnile težke, predvsem pa krute osebne okoliščine.

Dom na prostem se skriva marsikje, na ulici, v parku, med dvema linijama parkiranih avtomobilov, pod streho podhoda, v kakšnem odprtem kletnem prostoru, veži. Če si je še mogoče predstavljati, da na prostem nekateri ljudje živijo v prijaznejših letnih časih in morda še v milejši zimi, si je težko zamisliti, da so nekateri na prostem tudi v izjemno mrzlih nočeh.

Upanje, da tisti brezdomci, ki ne živijo v zavetiščih, vsaj približno na toplem oziroma v nekem varnem zavetju, da torej v teh nočeh niso na prostem, razkrivajo fotografije Maje Šivec, je marsikdaj jalovo.

Za vse, ki na kavču zaradi izrednih epidemioloških razmer ob večerih ležijo, bi bilo prav, da začutijo platonistični klic, da je sleherna človeška duša tako zelo dragocena, da smo v tem življenju dolžni poskrbeti, da ji ponudimo najboljše – da iščemo lepoto, ki vodi k dobremu. In dobroto, ki vodi k lepemu. Da, pravzaprav je nekaj dragocenega, da lahko te fotografije Maje Šivec gledamo z empatijo. Da pogled na fotografirane brezdomce (tudi) v času karantene pomeni nemi dvogovor z njimi, da se gledalci zamislimo nad težo tako razčlovečenega bivanja sočloveka, brezdomca.

Tatjana Pregl Kobe