Vse pravice pridržane © FOTOKLUB LJUBLJANA
07.06.2021
Z Edvardom Potočnikom, avtorjem te razstave, naju že dolga leta druži prijateljstvo, vrsta skupnih interesov in projektov ter nenazadnje potovanj v daljne kraje. To dolgoletno druženje in sodelovanje mi je zlagoma odkrivalo tudi njegovo umetniško dušo, ki jo je v preteklosti in še danes izkazuje v na videz zelo različnih tehnikah in na, zame, ki nisem tako umetniška duša, sila spontan in obenem premišljen način.
Če je v mladosti, kot sem imel priliko občudovati šele pred kratkim, veliko energije usmerjal v ustvarjanje akvarelov in olj, se kasneje posvečal računalniški grafiki, ki je na videz dolgočasne grafikone in tabele, nadgradila v prave male umetnine z redko videno globino in estetiko, se zadnja leta posveča predvsem fotografiji, pa ne kakršni koli, ampak predvsem popotni, ulični, portretni in, kako naj rečem, botanični fotografiji.
Večina razstavljenih fotografij je nastala na najinih skupnih potovanjih po državah jugovzhodne Azije, torej Vietnama, Laosa, Myanmara, Kambodže in Tajske. Ljudje v teh krajih so prijazni, gostoljubni in zanimivi, tako zaradi svojih navad in tradicije, kot tudi načina življenja in pogledov nanj.
Čeprav se mi je sprva zdelo, da gre za običajno fotografiranje 'za spomin', tako kot to počne večina od nas, sem hitro začel spoznavati, da išče posebne, nekako drugačne, pa vendar značilne motive ljudi in krajev, ki sva jih obiskala.
In ravno tu se je izkazala že omenjena načrtnost. Tam, kjer 'šklocajo' in hodijo eden čez drugega vsi ostali, njega ne bomo našli. Praviloma ga iskanje motiva odnese v bolj zasebne, morda celo intimne stike s kulturo, ki jo spoznava.
In spoznava jo na prijazen, odprt in zvedav način, s komunikacijo kretenj, nasmeškov in nekakšnim nevsiljivim bratenjem z lokalci, ki ga sprejemajo z naklonjenostjo in brez vseh zadržkov glede nastopanja v njegovih kadrih.
Kar nekaj časa sem potreboval za spoznanje, da sploh ne gre toliko za potovanja kot takšna, ampak pravzaprav za foto safarije, kjer je skoraj vse podrejeno ustvarjanju potopisov in odkrivanju skritih zakladov.
V meni predstavljene fotografije zbujajo prijetne spomine in občutke, ker v njih prepoznavam skupaj prehojene poti, dogodivščine in užitke, ter nenazadnje napore, ki jih vsako dobro potovanje v daljne kraje seveda vključuje. Da so mi njegove fotografije všeč, verjetno ni potrebno posebej poudarjati.
Obiskovalcu razstave in fotografu so morda, ali pa zelo verjetno, pomembnejši drugi vidiki vsake pozamezne fotografije, kot so motiv, kompozicija, tehnična izvedba, igra svetlobe in sence, barve, in še in še.
Po mojem niti najstrožji kritiki ne bi smeli biti razočarani, prej navdušeni nad sporočilnostjo vsake posamezne fotografije, glede tehnične izvedbe pa skoraj zagotovo tudi.
Naj za konec izrazim še veselje, da se je odločil svojo ustvarjalnost znova postaviti na ogled širši javnosti, saj menim, da si ta v teh neprijetnih časih zasluži možnost pokukati v drugačen, četudi do neke mere neponovljiv svet.
Aleksander Urbančič
20.04.2024
V torek, 23. 4. 2024, se bomo ob 18. uri zbrali v dvorani stavbe ČS Golovec, Pesarska 14, Ljubljana...
Vse pravice pridržane © FOTOKLUB LJUBLJANA
Spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje
Z brskanjem po naši spletni strani se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke, ki so namenjeni vaši boljši uporabniški izkušnji na naši spletni strani. Za lastne potrebe analitike uporabljamo Google Analytics, ki v ta namen namesti piškotke (izbriši GA piškotke). Več o piškotkih.